|
Matej Metlikovič ILLUMINATIONS - Kleine große Wunder Malereien – Zeichnungen – Glasarbeiten 16.07. – 11.09.2017 in Stift Urach Nekaj utrinkov z odprtja razstave / Impressions from the Opening of the exhibition Fotographies: Kathrin Spiegelberg, Spika design
0 Comments
 ILLUMINATIONS - Kleine große Wunder Matej Metlikovič Malereien - Zeichnungen - Glasarbeiten Stift Urach, Bad Urach 16. Juli bis 11. September 2017 Eröffnung: So, 16. Juli, 14 Uhr Uvodni nagovor ob razstavi bo imela moja dolgoletna prijateljica Kriemhild Linda Retter iz Stuttgarta. Njeno razmišljanje o mojih delih  Ob zaključku skupinske razstave TRNOVU smo pripravili v Finžgarjevi galeriji, Ljubljana-Trnovo, v sredo, 9. septembra, ob 19.30, likovno-glasbeni kulturni večer. Večer je bil posvečen spoznavanju umetnosti barvnega stekla oz. vitraja. Uvodni nagovor: Monika Ivančič Fajfar, sokuratorica aktualne skupinske razstave.  Matej Metlikovič, predsednik umetniškega odbora Društva Finžgarjeva galerija in sokurator aktualne razstave, na kateri tudi razstavljam serijo malih del iz cikla Prgišče svetlobe (poslikano taljeno barvno steklo), sem predstavil svoje ustvarjanje na tem likovnem področju in s projekcijo fotografij prikazal nekaj realiziranih monumentalnih projektov. Zahvaljujem se svojim prijateljem glasbenikom, ki so z izbranimi glasbenimi točkami popestrili dogodek. Čelistka Ema Grčman in pevka Silvana Nuhijeva sta doslej že večkrat uspešno nastopili na odprtjih mojih razstav. Aleksander Mežek, prijatelj iz mojih mladih let, pa je ta večer nastopil prvič na mojem dogodku. Ema je izvedla dva stavka iz Bachove suite za čelo solo, s čimer smo se želeli spomniti letošnje 330. obletnice rojstva tega glasbenega velikana. Spremljala pa je tudi Silvano pri izvajanju Aleluje Leonarda Cohena, v slovenskem prevodu. Pesem ni bila izbrana slučajno: pogosto me je spremljala ob ustvarjanju v ateljeju, izšla pa je pred tridesetimi leti - prav v letu, ko je začela delovati Finžgarjevi galerija, v kateri sem bil takrat prvi razstavljalec! Aleksander je nastopil na začetku in na koncu večera, vmes pa je s kitaro "pomagal" še dekletoma pri izvedbi Cohenove pesmi. Zapel in zaigral nam je dve svoji uglasbitvi Prešernovih pesmi: Trnovo, kraj nesrečnega imena in Kam. Nekaj utrinkov z likovno-glasbenega večera. Fotografija: Martin Kunaver  Ob skupinski razstavi TRNOVU smo v Finžgarjevi galeriji, Kolezijska 1, Ljubljana-Trnovo, v sredo, 10. junija ob 19.30, pripravili kulturni večer, posvečen spominom na Tarasa Kermaunerja. Matej Metlikovič, akademski slikar, sokurator aktualne skupinske razstave in predsednik umetniškega odbora Društva Finžgarjeva galerija, sem se z velikim veseljem po dolgih letih ponovno srečal in pogovarjal s prijateljico iz najinih študentskih let, pisateljico, pesnico in pedagoginjo Aksinjo Kermauner. Tema pogovora so bili najini spomini na Aksinjinega očeta Tarasa Kermaunerja, filozofa, literarnega zgodovinarja in kritika. Pogovor je potekal na predvečer sedme obletnice Kermaunerjeve smrti. Pred tridesetimi leti, 26. junija 1985, je Taras Kermauner v Finžgarjevi galeriji z uvodnim razmišljanjem odprl razstavo mojih slikarskih del, to pa je bila tudi prva razstava v tej galeriji, ki je v naslednjih tridesetih letih gostila še mnoge avtorje ... V Finžgarjevi galeriji sva se v božičnih dneh leta 1990 s Kermaunerjem dogovorila tudi za likovno opremo njegove knjige Ogenj ki prečiščuje. Hvala, Aksinja, za čudovit večer! Pa tudi tebi, Ajda Kermauner Kavčič, za tvoje sestrsko sodelovanje. Tudi občinstvo je bilo čudovito. Taras nas je bil gotovo vesel. Hvala tudi tebi, Majda Kne (prijateljica še iz gimnazijskih let), za fotografsko dokumentiranje našega dogodka! V sredo 3. junija 2015 smo v Finžgarjevi galeriji ob 30-letnici delovanja galerije slavnostno odpli razstavo dvanajstih avtorjev, ki so v preteklih desetletjih soustvarjali zgodbo te galerije. TRNOVU Razstava slik, risb, fotografij in del v steklu Jože Bartolj Lucijan Bratuš Urška Nina Cigler Črtomir Frelih Taja Ivančič Marta Jakopič Kunaver Matej Metlikovič Jožef Muhovič Arjan Pregl Noriaki Sangawa Darko Slavec Catherina Zavodnik Kuratorja: Monika Ivančič Fajfar in Matej Metlikovič Finžgarjeva galerija, Kolezijska 1, Ljubljana–Trnovo 3. junij–12. september 2015 Ogled razstave v juniju in septembru: od torka do sobote, od 17. do 19. ure Glasbeni program: Urban Marinko, čelo in Jakob Grčman, kontrabas Uvodna nagovora: Monika Ivančič Fajfar in Matej Metlikovič Fotografije: Catherina Zavodnik, Tatjana Pregl Kobe, Matej Metlikovič "Lepo je bilo v lepi družbi in v družbi lepega", je zapisala Monika Ivančič Fajfar na Facebooku ... Spoštovani, Ob 30. obletnici prve razstave v Finžgarjevi galeriji v Trnovem smo pripravili skupinsko razstavo dvanajstih avtorjev z naslovom TRNOVU. Prisrčno vabljeni na odprtje razstave v sredo, 3. junija 2015, ob 19.30 Veselimo se srečanja z vami!  »Dvanajst povabljenih razstavljalcev je v preteklosti že soustvarjalo zgodbo galerije; nekaterim umetnikom je razstava v Finžgarjevi galeriji pomenila veliko priložnost na začetku ustvarjalne poti, druge razstave so bile posledica sodelovanja umetnikov s krogom intelektualcev, ki so se zbirali v Trnovem, tretje so bile odraz idejnega povezovanja umetnosti in duhovnosti ali pa nadaljevanje umetniških posegov v trnovski cerkvi. S pričujočo razstavo pa so vabljeni avtorji in avtorice poskusili izraziti današnji pogled na Finžgarjevo galerijo, trnovsko cerkev, Trnovo kot mestno četrt ter širše, na duhovni, simbolni in estetski kontekst aktualnega prostora in časa…« Monika Ivančič Fajfar, iz kataloga k razstavi 
V juniju si bo mogoče ogledati razstavo od torka do sobote, med 17.00 in 19.00 uro, ali po predhodnem dogovoru po tel. 040 32 77 43.  Na razstavi bom predstavil serijo unikatnih krožnikov iz taljenega barvnega stekla, ki sem jih ustvaril v sodelovanju z mojstrom Stojanom Višnarjem. Simbolika svetlobe, dobrote, gostoljubja in blagostanja se uteleša tudi v malih krožnikih iz barvnega stekla, ki jih razstavlja Matej Metlikovič. Motiv posode, kakor tudi naslikane ptice, plesalke in angeli, predstavljajo žensko načelo. Metlikovič se s tem navezuje na Marka Pogačnika, ki je v knjigi Ljubljanski trikotnik Trnovo označil za ženski del Ljubljane. Motiv ptice se povezuje tudi s praznikom pomladi, Gregorjevim, ki se mu v Trnovem poklonijo s spustom osvetljenih ladjic po Gradaščici ... Stilizirane risbe lahko beremo kot daljni odmev starokrščanske simbolike. Zato krožnički niso le dekorativni predmeti, temveč posebne, skoraj obredne posode za vsebinsko bogata likovna sporočila. Monika Ivančič Fajfar, iz kataloga k razstavi V sredo, 10. junija 2015 ob 19.30 uri bo v galeriji kulturni večer, na katerem se bom pogovarjal s pisateljico, pesnico in pedagoginjo Aksinjo Kermauner. Tema pogovora bodo najini spomini na njenega očeta, Tarasa Kermaunerja, filozofa, literarnega zgodovinarja in kritika, ki se je v svojem delu pogosto loteval tudi vprašanj ustvarjalnega razmerja med vero in kulturo/umetnostjo. Pred tridesetimi leti, 26. junija 1985, je v Finžgarjevi galeriji z uvodnim razmišljanjem odprl razstavo mojih del, to pa je bila tudi prva razstava v tej galeriji. Pogovor bo potekal prav na predvečer sedme obletnice njegove smrti.
V petek, 15. 5. 2015, je bila v prostorih nekdanjega Nunskega samostana v Škofji Loki odprta razstava ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne z naslovom Človek, glej. “Naše osnovno vodilo je odpirati javni prostor za spoštljivo, sočutno soočenje z dogajanjem med vojno in po njej, s trpljenjem, ki je zaznamovalo ta čas ... Večer sta zaznamovala izjemen odziv obiskovalcev in dostojanstveno, malodane veličastno vzdušje. Nekaj tega je začutiti tudi v bogati fotogaleriji". je povedal idejni vodja Klemen Karlin. V prvem tednu si je razstavo ogledalo že več sto (!) obiskovalcev od vsepovsod (celo iz Avstralije), to nedeljo, 24. maja, pa se bo moč po njej sprehoditi pod strokovnim vodstvom umetnostne zgodovinarke mag. Bernarde Podlipnik. Po njej vas bo popeljala ob 9. in ob 10. uri; vstop je prost, vodenje pa brezplačno. Gre za razstavo, na kateri sodeluje skoraj petdeset likovnih umetnikov! Sestavljena je iz treh tematsko povezanih sklopov: - O čem razmišljaš, Antigona? (po naslovu istoimenske slike Staneta Kregarja) Ta razstava likovnih del, v kateri sodeluje 26 uglednih umetnikov, je bila v manjšem obsegu na ogled januarja letos v zaporniških celicah Udbe na Beethovnovi ulici v Ljubljani in nato v celoti v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani. - Antigona je našla Polineika! (po Antigoni Dominika Smoleta) Razstava predmetov iz množičnega grobišča v rovu sv. Barbare v rudniku Huda jama pri Laškem. - Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu! (po verzu 524 iz Sofoklesove Antigone) Razstava več kot 30 umetniških del 21 članov Združenja umetnikov Škofja Loka. Projekt je bil izveden "na prostovoljni bazi z minimalnimi stroški", a prepričan sem, da bo "dosegel maksimalni učinek", kot je zapisal slikar in novinar Jože Bartolj v svojem blogu. Morda ne v medijih, a prav gotovo v široki javnosti, ki si želi pristne umetnosti s humanistično noto. Nekaj utrinkov z odprtja razstave GLEJ, ČLOVEK v Škofji Loki, v petek 15. 5. 2015 Razveselilo me je, ko sem svojo rdečo sliko (iz "davnega" leta 1978) videl viseti poleg slike Staneta Kregarja. Zdi se, da ju preveva nekaj likovno in duhovno sorodnega! Ta veliki slikar me je močno navdušil že v gimnazijskih letih in tako spodbudil mojo odločitev za študij slikarstva in za kasnejšo samostojno umetniško pot. Z današnjim dnem se je zaključila skupinska likovna razstava O čem razmišljaš, Antigona? v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Z Jožetom Bartoljem sva platna snela s sten in jih pospravila v depo. Sredi maja letos bomo razstavo selili v Škofjo Loko, kjer bo na ogled v zapuščenih prostorih nekdanjega uršulinskega samostana. Za slovo od razstave sem tik pred podiranjem posnel serijo fotografij v prvem prostoru, kjer je bilo razstavljeno tudi moje rdeče platno (iz davnega leta 1978) z naslovom Predgovor. Vesel sem, ker se je slika zelo lepo vklopila v celoto - moji kolegi, ki so razstavo z izjemnim občutkom postavili, so našli ravno pravo mesto zanjo. Kot tudi za vsa druga dela, ki so se domiselno prepletala med seboj in s tem ustvarila novo prostorsko in doživljajsko celoto. Prav zanima me, kako se bodo naša dela čez en mesec znova prepletla med seboj in z novim prostorom v Škofji Loki ...  Ob povabilu k sodelovanju na tej razstavi sem takoj pomislil na svoja platna iz »davnega« leta 1978, še posebej na sliko v prevladujočih rdečih barvah, ki je zdaj razstavljena (fotografija zgoraj). Na tej kompoziciji sem uporabil le sozvenenje čistih slikarskih sredstev, kot izraz in sugestijo dramatičnih občutij/doživetij, ki delujejo v nas, še preden jih lahko ubesedimo ... Glasbenik in fotograf Lado Jakša je za odprtje razstave v Zavodu sv. Stanislava pripravil posebno multivizijo z improvizirano glasbo in projekcijo fotografij razstavljenih del - večina od njih je bila posneta v zaporniških celicah na Beethovnovi 3, kjer je razstava "O čem razmišljaš Antigona?" doživela svojo "uverturo". Veselo sem bil presenečen, ko sem na odprtju razstave videl, da je Lado fotografijo detajla mojega tam razstavljenega dela iz barvnega stekla, (ki bi bil lahko naslovljen tudi kot "sonca sveto oko" - citat iz Sofoklejeve Antigone), uporabil na začetku in koncu svoje projekcije (fotografije spodaj). Odprtje razstave je bilo pospremljeno z govori organizatorjev in še z eno glasbeno točko, arijo iz Bachovega Matejevega pasijona, ki so jo izvedli sopranistka Barbara Tišler, čembalistka Vlasta Doležal Rus in violinist Drago Arko. Skupinska razstava šestindvajsetih avtorjev različnih generacij učinkuje kot likovno kvalitetna in sporočilno močna celota, saj na umetniško prepričljiv, to je osebno doživet in sočuten način uteleša spomin na travmatično tragične dogodke dveh svetovnih vojn ter medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja. S tem odpira širši javnosti možnost pristnega doživetja, refleksije, dialoga in nenazadnje tudi katarze. O čem razmišljaš, Antigona? Dvodelna razstava, ki ji daje ton naslovno vprašanje slike Staneta Kregarja iz leta 1971, skuša na likovni način prestreči in dokumentirati odmeve »prapoka«, ki ga v novejši slovenski zgodovini predstavlja čas med drugo svetovno vojno, predvsem pa čas neposredno po njej. Prvi njen del je bil predstavljen v zaporniških celicah nekdanje UDB-e na Beethovnovi 3 v Ljubljani, drugi je na ogled v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, ... Dr. Jožef Muhovič, iz uvodnega besedila k razstavi “O čem razmišljaš, Antigona?” – odprtje razstave v letu spomina  Lepo vabljeni na odprtje skupinske likovne razstave O čem razmišljaš, Antigona? v četrtek, 12. februarja 2015, ob 18. uri, v Kregarjevem in Meršolovem atriju Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Razstava bo na ogled do 10. aprila 2015. Ob odprtju razstave bo nastopil tudi glasbenik in fotograf Lado Jakša, ki bo z improvizirano glasbo spremljal projekcijo svojih fotografij z januarske razstave v zaporniških celicah na Beethovnovi 3. Pred dnevi smo uspešno zaključili prvi del skupinske razstave z naslovom O ČEM RAZMIŠLJAŠ, ANTIGONA?/ WHAT ARE YOU THINKING ABOUT, ANTIGONE? v nekdanjih zaporniških celicah Udbe na Beethovnovi ulici 3, v samem središču Ljubljane. Razstava je bila na ogled vsak dan med 17. in 19. uro. Obisk je bil množičen, in to vse dni, ne le na dan odprtja, kot je to običajno pri večini "normalnih" razstav. Razstaviti svoja dela v teh podzemnih prostorih, zaznamovanimi s trpljenjem mnogih nedolžnih ljudi … Ob tem človek ostaja brez besed! Ko sem razmišljal, kaj iz svojega opusa pokazati, me je spomin ponesel tudi v osebno in časovno "podzemlje": kot osrednji deli sem izbral dve večji platni iz leta 1978 - gre za moje diplomsko delo iz časa študija na ALU. Sliki sta naslovljeni kot Predgovor I in Predgovor II. Z njima takrat nisem želel povedati nobene posebne zgodbe, ampak zgolj z govorico čistih slikarskih/likovnih sredstev ustvariti kvalitetno likovno formo kot izraz/sugestijo nekih občutij/doživetij, ki so v nas še preden lahko o njih spregovorimo z besedo ... Tako kot obe platni, stoječi na opečnatih podstavkih in prislonjeni na stene celice, so se tudi mali akrili na papirju iz cikla Etude za Antigono izjemno dobro vklopili v ambient »moje« zaporniške celice. Hhkrati pa so stopili v likovno logičen in izrazno pomenljiv dialog tudi z večjima slikama. Četudi je med njimi 34 let časovne razdalje, je osnovno vzdušje tako večjih kot malih slik dramatično: na malih slikah je upodobljen obraz Antigone, ki je kriknila »z bridko predirnim glasom, kakor ptica, ko najde gnezdo oropano mladičev«, na večjih slikah donijo/kričijo barve, tako s svojo kromatiko kot s poudarjeno materialnostjo slikarskih nanosov … Ni mi bilo prijetno, ko smo bili prvič v teh prostorih. Niso bili razsvetljeni, svetili smo si z baterijskimi svetilkami ... Kasneje, ko smo čistili prostore in postavljali razstavo, so bile v prostorih že nameščene provizorične luči; takrat smo v kotih poda našli vse polno praznih tulcev od nabojev... Kdo ve, za kaj in za koga vse so bili ti naboji uporabljeni? Da s svojimi deli vstopim v ta podzemni svet, sem občutil kot človeško in umetniško dolžnost. Še posebej, ker je bil tudi moj oče takoj po končani vojni nekaj mesecev zaprt (brez obtožnice, sojenja, obsodbe) in ni vedel, kako se bo to zanj končalo. Še prej, v času italijanske okupacije, je bil interniran v Gonarsu. V tistih težkih časih mu je bila v veliko notranjo oporo vera, da za temno resničnostjo norega časa, v katerem je preživljal svojo mladost, obstaja neko notranje, duhovno, božje sonce ljubezni, vere in upanja. Hkrati mu je bila v pomoč tudi lepota poezije, predvsem Prešerna in Župančiča - mnogo njunih pesmi je znal na pamet in si jih je, za spodbudo in tolažbo, v mislih recitiral v tistih težkih in dolgih zaporniških urah, tednih, mesecih ... Delo iz taljenega in poslikanega barvnega stekla, ki sem ga naslovil kot "Sončni disk / Meditacija o notranjem soncu", je nastajalo prav v času, ko sta mi umrla oba starša (2006-2007). Nekaj dramatične bolečine v ostrih likih, po drugi strani pa poetična zlatorumena duhovna svetloba - oboje me spominja na čas njunega odhajanja. Za razstavo sem ga izbral z namenom, da v brutalnem zaporniškem podzemlju opozorim na obstoj notranje svetlobe in duhovne resničnosti kot protipola silam teme in smrti. Hkrati sem želel narediti tudi poklon očetovi zaporniški izkušnji, ki je v njem še utrdila vero v moč lepote in ljubezni - vero v dobro, ki je močnejše od zla. Če ne na tem, pa na drugem svetu. To svojo vero in ljubezen je prenašal na naju z bratom Petrom, prav gotovo botruje tudi moji življenjski predanosti umetniškemu ustvarjanju ... Prispevek o razstavi na TV Slovenija Kultura, 23. januar 2015 Radio Slovenija, Program Ars, Svet kulture, 21. januar 2015 Radio Slovenija, Program Ars, Likovni odmevi, pogovor z Jožetom Bartoljem in Jirijem Kočico, 23. januar 2015 "Žarek sonca v zaporniških celicah", Evira Miše Miklavčič, zapis v reviji Reporter, 26. jan. 2015 Fotografije z razstave, Reporter Dokumentarec o razstavi, Aljoša Abrahamsberg za TV Nova Gorica govori kipar Jiri Kočica Video posnetek s tiskovne konference ob odprtju razstave O čem razmišljaš, Antigona? O čem razmišljaš, Kreon?” Marko Jerina, Časnik poročilo s tiskovne konference ob odprtju razstave O čem razmišljaš, Antigona? O čem razmišljaš, Kreon? Ksenja Hočevar, Družina, 21. jan. 2015 Umetniški »premislek« v zaporniških celicah ..., Družina, 1. feb. 2015 |
Starejši zapisi
July 2017
|
||
RSS Feed
